Lingvistične sledi kljukuše

Ko premišljujem o jeziku, njegovih možnostih in omejitvah, me niti spomina vedno znova vodijo v domači kraj – v malo gorenjsko mesto Tržič, nekoč znano po cvetoči industriji, kjer sem dolga leta tistih prvobitnih, naivnih in nedolžnih osnovnošolskih dogodivščin preživela s takratno najboljšo prijateljico Jasmino, hčerko priseljencev iz Hrvaške in Bosne. Slikovito se spominjam njene mame Azre, ki mi je vsakič, ko sem jih obiskala, z odprtim srcem ponudila kos slastne, mastne sirnice ali kljukuše in me – tako kot svojo hčerko – zadovoljno opazovala pri hlastanju hrane, medtem ko me je klicala sine. Kadar smo si med obedom izmenjevale besede, je Azra govorila v svojem, srbohrvaškem jeziku – in vendar sva se brez težav razumeli, čeprav je občasno kakšna beseda poletela v prazno. Podobno je potekala tudi komunikacija v medvrstniških odnosih na ulici, v šoli, na igriščih in v vrtcu, kjer so se številni otroci priseljencev še pred vstopom v šolo spontano in igrivo priučili slovenskega jezika.