Pregled trenutnega stanja in usmeritve za zasnovo lapidarija v Leskovcu pri Krškem (Okrogla miza: V kamen zapisana preteklost Leskovca pri Krškem; 30.01. 2025).

Pregled trenutnega stanja in usmeritve za zasnovo lapidarija v Leskovcu pri Krškem (Okrogla miza: V kamen zapisana preteklost Leskovca pri Krškem; 30.01. 2025). Dr. Jernej Rihter Prispevek obravnava ureditev lapidarija in opredeli potrebo po evidentiranju, varovanju ter interpretaciji spolij oziroma t. i. »rimskih« in drugih, »mlajših« kamnov, kot delov nekdanjih arhitektur, mejnikov in obeležij v Leskovcu in bližnji okolici. Glavnina kamnov na območju Leskovca je (bila) od srednjega veka dalje locirana pri župnijski cerkvi Žalostne Matere Božje; vzidani so bili v južno cerkveno steno (npr. Lovenjak 1997, 94-95; prim. Fabjančič 2025, 251[1]) in v nekdanji pokopališki zid (Valvasor 2010, 1570-1571) starega pokopališča, kjer so prenehali pokopavati ob koncu tretje četrtine 19. stoletja (Rihter 2018). Desno ob vhodu na staro (z obzidjem ograjeno) pokopališče, ki je bil z župniščne strani, je na mestu poznejšega spomenika borcem 1. svetovne vojne, do leta 1928 (Pirc 2025, 33 [2]) stal rimski miljnik, ki je služil kot pranger (Lovenjak 1997, 94–95). Po reševalni akciji leta 1928 (Pirc 2025, 33), je doživel še več premestitev znotraj trga (Rihter 2018, 19, op. št. 51), danes pa stoji na cerkveni zelenici pri vogalu ladje in rožnovenske kapele (Rihter 2025, 30). Cerkvena dvorišča (kot župnijska pokopališča) so se skozi čas nenehno spreminjala, saj so nanje vplivale gradnje cerkva, poznejše obnove in dograditve, pa tudi širitve pokopališč. Tem posegom so se pogosto pridružile še gradnje in rušenja kostnic ter obzidij, obenem pa so se zaradi urejanja okolice spreminjale tudi pohodne nivelete dvorišč in trgov ob njih. Prav te spremembe so povzročale premike kamnitih gradnikov in omogočale njihovo sekundarno rabo. Med zadnje večje posege v Leskovcu sodi ureditev trga in cerkvenega dvorišča leta 2006 (podrobno: Rihter 2018; z novejšimi ugotovitvami glej pri: Rihter 2025), ko je bil odstranjen večji del spolij iz nekdanjega pokopališkega zidu, med njimi tudi del do slej neznanega rimskega miljnika. Spolije so bile deponirane na različnih lokacijah na zelenici pred cerkvijo, kot jeder bodočega lapidarija, ki ni bil realiziran. Med spolijami so bili dokumentirani tudi fragmenti nagrobnih plošč z ohranjenimi deli napisov (npr. Auersperg, Christina, 1799 ipd.), kar kaže, da gre za veččasovno gradivo, ki zahteva natančnejšo analizo in časovno opredelitev. Žal je večina teh kamnov danes izgubljena, vendar so deloma fotografsko dokumentirani (Rihter 2018, Sl. 15). Druga koncentracija kamnov zajema sklop Šrajbarskega turna (Leskovški grad) s pristavami, kjer so dokumentirano uporabljali neviodunsko kamenje (Petru, Petru 1978, 9) in pripadajočo Turnsko kapelico. Od tod danes poznamo nekdanji miljnik, ki je bil rešen v 1960-tih letih pri rigolanju za sadovnjak (verjetno del sklopa nekdanje vzhodne grajske ograje), in je danes na bližnjem zasebnem dvorišču – Rostoharjeva ulica (Lovenjak 2006, 179, št. 19) ter del nagrobnika v temelju omenjene kapelice iz 18. stoletja (Kramberger 1999, 110). Izvor kamnov na območju Leskovca se lahko presoja v luči bližine antičnega Nevioduna na dan. Drnovem, o čemer – poleg zapisanih poročil – govori tudi izročilo z Drnovega o prestavljanju kamnov v Leskovec (zbrano gradivo z literaturo: Rihter 2015, 221). Vendar bližina rimskega mesta ne dokazuje rimskodobnega izvora vseh leskovških kamnov, niti njihovega neposrednega prenosa iz Drnovega v Leskovec. Zgodovinski pregled je pokazal ključne točke dokumentiranja in omemb rimskih kamnov od najzgodnejših raziskovalcev (A. Tyffernus) prek Gašperja Tunkelsteinerja, Schönlebna (Carniolia antiqua et nova, 1681), Valvasorja (Slava vojvodine Kranjske, 1689), do zapisanih izročil o izvoru rimskih spolij v župnijski cerkvi (podrobneje: Rihter 2015, 221) ter hišnih izročil na Drnovem tistih kmetij, ki naj bi prispevala kamenje za novo leskovško cerkev (npr. Rihter 2015, 220). Predstavljeni so bili tudi potencialni konteksti dodatnih najdb ali ogroženih kamnov in drugih gradnikov (hišne številke, mejniki, opeke, leseni portali), primernih za lapidarij in/ ali razširjeno zbirko, ki jih bo potrebno še poiskati, oziroma se ves čas sporadično pojavljajo ob gradbenih in drugih delih, npr. pri trebljenju polja (območje neviodunskih predmestij), na deponijah, na območjih zgodovinskih meja ob reki Savi, mestnega pomerija, na starih pokopaliških deponijah, rečnih bregovih, v starih hišah in kmetijskih objektih (npr. podstavki kozolcev/podov). Pobuda za leskovški lapidarij smiselno nadaljuje v virih dokumentirano tradicijo ohranjanja in sekundarne rabe rimskih in drugih kamnov na območju Leskovca vsaj od poznega srednjega veka dalje. Na to kažejo tako osrednja leskovška cerkev kot nekatere podružnične cerkve, kjer so pri vzidavi rimskih spolij na vidna mesta cerkvenih sten morda že sledili nekaterim usmeritvam oziroma odlokom o njihovi vgradnji (npr. Wrolli, Karl 2022). Hkrati pobuda vzpostavlja okvir, v katerem bodo naključne in druge najdbe iz širšega leskovškega prostora dobile ustrezno mesto, strokovno ovrednotenje ter – skupaj z lokalnimi pripovedmi – tudi svoj glas. Literatura Fabjančič, L. 2025, Župnijska cerkev Žalostne Matere Božje v Leskovcu pri Krškem. – V: A. Černelič Krošelj, Gnidovec, M. (ur.), Marija na Jezeru. 1000 let župnije Leskovec pri Krškem, 247-294. – Leskovec pri Krškem, Ljubljana. Kramberger, D. 1999, Turnska kapela na Griču. – Var. spom. 35. – Ljubljana, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 110. Lovenjak, M. 2006, Rimski miljniki na Dolenjskem: Rimska cesta Emona-Neviodunum-Siscia. – Rast 17(2), 175–183.Glej: Tabela na str. 179, miljnik št. 19. Lovenjak, M. 1997, Novi in revidirani rimski napisi v Sloveniji. – Arheološki vestnik, 48, 63-88. Lovenjak, M.1997, V Štirje novi miljniki s ceste Emona-Neviodunum. – Arheološki vestnik, 48. 89-96. Pirc 2025, Dvakrat rešen leskovški pranger. – Leskovčan (L. 1, št. 3, Oktober 2025). 33. Petru, S., Petru, P. 1978, Neviodunum: (Drnovo pri Krškem): katalog najdb. KIM 15. Narodni muzej. Rihter, J. 2015, Drnovo pri Krškem: retrogradna analiza katastra, ustno izročilo, arheološka topografija in mitična pokrajina: diplomsko delo“. Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta. Ljubljana. Rihter, J. 2018, Staro pokopališče ob župnijski cerkvi sv. Žalostne Matere Božje v Leskovcu pri Krškem in arheološka odkritja. – V: J Spahalič (ur.), Leskovec pri Krškem skozi čas, 7 -59. - Leskovec pri Krškem). Rihter, J. 2025, Odkrivanje srednjeveškega pokopališča v Leskovcu pri Krškem. -V: Leskovčan (L. 1, št. 3, Oktober 2025). 28-32. Valvasor, J. V. 2010, Slava vojvodine Kranjske, VIII. knjiga: O svetnikih, patriarhih, škofih, redovih in farah na Kranjskem. Zavod Dežela Kranjska. Ljubljana Wrolli G., S. Karl 2022, Quellen zur archäologischen Forschung in der Steiermark im Zeitraum 1811–1859. Herausgegeben von der Historischen Landeskommission für Steiermark. Band 31. Ver.2.0. (Primer: Nr. 01-01-039/1828 August 29, Graz: Ständischer Ausschuss an das Kuratorium des Landesmuseums Joanneum Quelle: StLA, A. Landesmuseum Joanneum, Akten 1828, K. 16 H. 71, Akt-Nr. 1017) [1] Prispevek avtorice prinaša – med drugimi – pomembna opažanja za interpretacijo obsega poznosrednjeveške cerkve in njenih rimskodobnih gradnikov v južni cerkveni steni, zlasti časa vzidave oltarja posvečenega Sedatu. [2] Prispevek avtorja osvetljuje nove podrobnosti o prestavitvi miljnika (starega prangerja) od cerkve na vogal nekd. Riedlove hiše.