Revision Total Knee Arthroplasty

Primarna vstavitev totalne kolenske endoproteze (TEP) je učinkovit poseg, ki se zaradi starajoče se svetovne populacije, številčnejših indikacij in več mlajših in bolj aktivnih kandidatov opravlja vse pogosteje. Posledično pričakujemo v prihodnjih desetletjih tudi porast števila opravljenih revizijskih operacij. Uspeh revizijske operacije temelji na razumevanju vzroka za neuspeh primarne vstavitve TEP, obsežni predoperativni radiološki diagnostiki in računalniškem planiranju posega, ustreznem kirurškem pristopu, ki omogoča zadostno preglednost, ter dostopnem naboru različnih revizijskih implantov in graftov za rekonstrukcijo nastalih kostnih defektov. Med najpogostejše indikacije za revizijsko operacijo spada aseptično omajanje, periprotetična okužba sklepa, nestabilnost in obraba komponent. Kostni defekti, ki ostanejo po odstranitvi komponent, predstavljajo izziv za rekonstrukcijo, zato sta razumevanje njihovega nastanka in pravilna klasifikacija ključna za uspešen izid operacije. Anderson Orthopaedic Research Institute (AORI) klasifikacija in Morgan-Jones-ova oziroma conalna klasifikacija sta dve najbolj pogosto uporabljeni klasifikaciji za oceno kostnega defekta tekom načrtovanja revizijskega posega. Med različne metode za obvladovanje kostnih defektov sodijo cementni poviški, kostni presadki, kovinski distančniki, implantati z deblom in kompenzatorjem odmika ter metafizne plašče in stožci. Če je kostni defekt preobsežen za rekonstrukcijo, je potrebno uporabiti megaedoprotezo oziroma tumorsko endoprotezo. Revizijske implantate oziroma endoproteze lahko glede na stopnjo omejitve gibanja v sklepu (angl. »konstraint«) razdelimo v štiri skupine: neomejene, minimalno omejene, delno omejene in visoko omejene. Ta članek povzema trenutno znanstveno literaturo in predstavlja ključna načela izbire vsadka pri revizijski artroplastiki kolena.