Experiencing, expressing, and managing anger in deaf and hard-of-hearing students and their hearing peers

V magistrskem delu sem raziskovala, kako gluhi in naglušni učenci doživljajo, izražajo in uravnavajo čustvo jeze v primerjavi s slišečimi vrstniki. V teoretičnem delu sem opredelila pojem in področja čustev, razložila čustvo jeze in predstavila značilnosti gluhih in naglušnih učencev z vidika njihovega govorno-jezikovnega razvoja, izobraževanja in socialno-čustvenega funkcioniranja. V empiričnem delu sem s pomočjo intervjujev s šestimi gluhimi in naglušnimi ter sedmimi slišečimi učenci ugotavljala, katere situacije jim sprožijo jezo, kaj občutijo med doživljanjem jeze ter kako izražajo in uravnavajo jezo. Vsakemu učencu sem prebrala še štiri kratke zgodbe, ki vsebujejo sprožilne situacije jeze, in jih vprašala o njihovem doživljanju, izražanju in uravnavanju jeze, če bi se sami znašli na mestu protagonistov zgodb. Ocenili so tudi intenzivnost svoje jeze. Intervjuje sem izvedla še s šestimi učiteljicami obeh skupin učencev in ugotavljala, kako pogosto zaznavajo jezo pri svojih učencih, katere situacije jo največkrat sprožijo in katere strategije uravnavanja jeze opažajo pri učencih. Pridobljene odgovore sem obdelala z metodo kvalitativne vsebinske analize ter izračunala povprečne ocene intenzivnosti jeze. Ugotovila sem, da gluhim in naglušnim učencem jezo največkrat sproži izzivanje. Med doživljanjem jeze največkrat občutijo vročico in telesni pritisk, jezo izrazijo preko telesne napetosti, uravnavajo pa prek pogovora s starši. Slišečim učencem jezo največkrat sproži krivica. Med jezo največkrat občutijo telesni pritisk, jezo izrazijo z umikom in zavračanjem komunikacije, uravnavajo pa jo prek različnih oblik samo-pomiritve. Rezultati so pokazali tudi, da bi vsi učenci na mestu protagonistov v vseh zgodbah doživeli jezo zmerne do visoke intenzivnosti, pri čemer med skupinama učencev ni bilo statistično pomembnih razlik. Na mestu protagonistov bi gluhi in naglušni učenci jezo največkrat izrazili s telesno napetostjo, verbalnim nasiljem, zavračanjem komunikacije in odvzemom predmeta, ki je bil tarča posmeha sošolcev, slišeči učenci pa prek pogovora z odgovorno osebo, verbalnega soočenja s povzročiteljem jeze, fizičnega nasilja nad povzročiteljem jeze in zavračanja komunikacije. Gluhi in naglušni učenci so pri uravnavanju jeze največkrat navajali, da bi ponovno narisali uničeno risbo, iskali socialno oporo prek pogovora, se umaknili, umirili dihanje, nadaljevali s tekom kljub spotiku in se posredno soočili s povzročiteljem jeze. Slišeči učenci bi ponovno narisali uničeno risbo, iskali socialno oporo prek pogovora, se umaknili, naknadno oddali pozabljeno nalogo in se sprijaznili s situacijo. Po premisleku o strategijah uravnavanja jeze so učenci znova podali ocene intenzivnosti jeze, pri čemer med skupinama z izjemo ene zgodbe ni bilo statistično pomembnih razlik, saj bi vsi učenci doživeli jezo nizke intenzivnosti. Znižanje intenzivnosti doživljanja jeze po premisleku o strategijah uravnavanja jeze se je za obe skupini učencev izkazalo kot statistično pomembno. Glede pojavnosti jeze pri učencih so učiteljice poročale, da se v splošnem jeza pri vseh učencih pojavlja občasno, pri nekaterih posameznikih pa pogosteje in z bolj izraženimi odzivi. Kot strategije uravnavanja jeze pri vseh učencih so učiteljice največkrat navajale pogovor in umik, pri slišečih tudi samo-pomiritev. Za vse učence so učiteljice izpostavile, da jih je pri samo-pomiritvi največkrat treba usmerjati oziroma voditi. Rezultati raziskave nudijo vpogled v čustvovanje na področju jeze tako pri gluhih in naglušnih učencih kot pri njihovih slišečih vrstnikih. Dajejo tudi ideje za delo na tem področju v izobraževalnem okolju.