Guardianship for Adults: a Violation of Rights in the Name of Care?

Slovenska zakonodaja je v nasprotju s Konvencijo o pravicah ljudi z ovirami (v nadaljevanju: Konvencija), ki jo je Republika Slovenija ratificirala leta 2008. Po njenem 12. členu bi morali namreč ljudem z ovirami priznavati pravno (poslovno) sposobnost enako kot vsem ostalim. V Sloveniji namesto tega ocenijo, da posamezniki niso sposobni sprejemati odločitev in jim pravico do samostojnega odločanja o njihovem življenju iz skrbi odvzamejo. Takšno početje uveljavljajo s postavljanjem ljudi pod skrbništvo. Znotraj tega ukrepa namesto posameznika o določenih (ali o vseh) področjih njegovega življenja odloča nekdo drug. Institut skrbništva za odrasle osebe je diskriminatoren do ljudi z ovirami, zato ga je nujno povsem ukiniti in nadomestiti z odločanjem s podporo, kar narekuje tudi Konvencija. V magistrskem delu raziskujem prvoosebne izkušnje ljudi, ki so ali so bili postavljeni pod kakršnokoli obliko skrbništva za odrasle osebe. Osredotočam se predvsem na to, v kakšnih okoliščinah so ljudje živeli v času postavitve skrbnika, kaj je navedeno kot razlog za odreditev tega ukrepa, kako sogovorniki vrednotijo institut skrbništva na podlagi lastne izkušnje, kako ocenjujejo svojo zmožnost odločanja in kakšne podpore bi si želeli pri odločanju, če bi jo lahko prejemali izven skrbništva in jo izbrali sami. Na podlagi intervjujev z ljudmi z izkušnjo skrbništva, branja nekaterih njihovih sodnih sklepov o postavitvi skrbnika in pogovorov s strokovnima delavkama sem prišla do bogate palete rezultatov. Najpomembnejši sklepi moje raziskave so, da so si bile življenjske okoliščine ljudi pred postavitvijo pod skrbništvo podobne v tem, da sogovorniki niso prejeli dovolj podpore v kompleksnih življenjskih situacijah