The impact of therapeutic exercise on the incidence of recurrent ankle sprains

Uvod: Redna telesna dejavnost pozitivno vpliva na zdravje, hkrati pa povečuje tveganje za akutne in kronične mišično-skeletne poškodbe. Med pogostejšimi so akutni zvini gležnja, predvsem pri telesno aktivnih posameznikih. Ponovni zvini gležnja predstavljajo tveganje za nastanek kronične nestabilnosti gležnja, kar vodi v pogoste zvine in rehabilitacijo. Namen: Namen diplomskega dela je bil s sistematičnim pregledom literature ugotoviti, kako različne oblike terapevtske vadbe po akutnem zvinu gležnja vplivajo na tveganje za ponovne poškodbe. Metode dela: Sistematični pregled je bil izveden po smernicah PRISMA. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed in Cochrane Library s kombinacijo ključnih besed in operatorjev (»ankle sprain« OR »ankle sprains«) AND (»exercise« OR »rehabilitation« OR »therapy« OR »physical therapy« OR »exercise therapy«). Kvaliteta vključenih člankov je bila ocenjena s pomočjo podatkovne baze PEDro. Rezultati: V končno analizo je bilo vključenih sedem raziskav. V večini je bila pojavnost ponovnih zvinov manjša pri skupinah, ki so izvajale vadbo (vaje za propriocepcijo in/ali izboljšanje senzomotorike), v primerjavi s kontrolnimi skupinami, ki so prejele običajno oskrbo brez dodatnega vadbenega programa. Štiri raziskave so pokazale statistično značilne razlike, v dveh razlik ni bilo, ena pa je zabeležila enako število ponovnih zvinov v obeh skupinah. Razprava in zaključek: Ugotovitve kažejo, da imata proprioceptivna in senzomotorična vadba pomembno vlogo pri rehabilitaciji po akutnem zvinu gležnja. Ključni člen pri preprečevanju ponovnih poškodb predstavljata proprioceptivna in senzomotorična vadba. Kljub temu zaradi heterogenosti metod in omejenega števila raziskav rezultati nakazujejo predvsem smernice in ne dokončnih zaključkov. Za natančnejšo oceno učinkov vadbe na pogostost ponovitev zvina gležnja bodo potrebne večje in metodološko enotnejše randomizirane kontrolirane raziskave.