Development and comparative evaluation of new methods of knowledge transfer on agricultural practices that contribute to the protection of the environment and nature

Učinkovit prenos znanja ima ključno vlogo pri uveljavljanju kmetijskih praks, ki prispevajo k varstvu narave in okolja, vendar je razumevanje vlog posameznih akterjev v tem procesu omejeno, vpogled v različne pristope k izvedbi in učinke pa premalo raziskan. Namen disertacije je celostno ovrednotiti ta proces, analizirati učinkovitost novih pristopov in preučiti družbeni kontekst, v katerem poteka. Razvili smo okvir vrednotenja, ki vključuje 31 kazalnikov na treh ravneh (izložka, rezultata in vpliva) in temelji na teoriji načrtovanega vedenja. Pilotno vrednotenje z okoli 3000 kmeti je dalo vpogled v trenutno stanje prenosa znanja o varovanju okolja in narave v slovenskem kmetijstvu. Med ključnimi pomanjkljivostmi izstopajo finančna in kadrovska podhranjenost izvajalcev, omejen nabor metod in rigiden format izvedbe, kar se odraža v nizki ravni znanja med kmeti in njihovi šibki nameri za izvajanje okolju in naravi prijaznih praks. Zaznani nadzor nad vedenjem, pozitivna stališča in zadovoljstvo s preteklimi usposabljani so se izkazali za ključne dejavnike pripravljenosti kmetov za nadaljnjo udeležbo. Eksperimentalna analiza z 438 govedorejskimi kmetijami je pokazala, da participativne delavnice povečajo znanje (25 %), vedenjsko namero (19 %) in pozitivno vplivajo na psihološke in normativne dejavnike. Primerjalna analiza na podlagi skoraj 5000 vprašalnikov je pokazala, da so bili udeleženci spletnih usposabljanj v povprečju manj zadovoljni kot udeleženci klasičnih, vendar so se za spletno obliko pogosteje odločali delno zaposleni kmetje in tisti, ki težje najdejo čas ali prevoz. Zaključni del disertacije vključuje analizo intervjujev s kmetijskimi svetovalci (n = 20) in kaže, da njihov proizvodno usmerjen vrednostni sistem in administrativna naravnanost njihove vloge omejujeta podporo okoljskim ciljem. Razpetost svetovalcev med zahtevami politike in pričakovanji kmetijskega družbenega okolja kaže na potrebo po večjem vključevanju svetovalcev v soustvarjanje kmetijsko-okoljskih ukrepov ter prepoznavanju njihove vloge kot prenašalcev sprememb v kmetijstvu.