Occupational therapy and independence of children with autism spectrum disorder

Uvod: Samostojnost predstavlja temeljno življenjsko zmožnost, ki posamezniku omogoča izvajanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti in aktivno vključevanje v skupnost. Pri otrocih z motnjo avtističnega spektra je ta spretnost pogosto omejena zaradi težav na področju komunikacije, socialne interakcije in motoričnih spretnosti. Delovna terapija z različnimi pristopi in strategijami pomembno prispeva k razvoju spretnosti, ki izboljšujejo samostojnost in kakovost življenja otrok z motnjo avtističnega spektra. Namen: Namen raziskave je predstaviti vlogo delovne terapije pri razvoju samostojnosti otrok, starih od 6 do 12 let, z motnjo avtističnega spektra. Metode: Izveden je bil sistematični pregled literature. Članki so bili pridobljeni s pomočjo podatkovnih baz CINAHL, PubMed, Web of Science, ProQuest, Scopus in ScienceDirect. Viri so bili ocenjeni glede na relevantnost in kakovost, pridobljeni podatki so bili analizirani in tematsko razvrščeni. Rezultati: V pregled je bilo vključenih osem raziskav, objavljenih med letoma 2015 in 2025, ki so obravnavale delovno terapijo pri otrocih z motnjo avtističnega spektra, starih od 6 do 12 let. Analiza je pokazala, da ima delovna terapija pomembno vlogo pri razvoju samostojnosti otrok z motnjo avtističnega spektra, zlasti pri izvajanju vsakodnevnih dejavnosti, socialni vključenosti in motoričnih spretnostih. Razprava in zaključek: Pregled literature potrjuje pomembno vlogo delovno-terapevtske obravnave pri izboljšanju samostojnosti otrok z motnjo avtističnega spektra. Ključna je individualizirana in celostna obravnava, usmerjena na posameznikove potrebe, želje in cilje. Raziskave so pokazale, da se kot učinkoviti izkazujejo terapevtski pristopi, kot so pristop kognitivne usmerjenosti v izvajanje vsakodnevnih aktivnosti, pristop, ki združuje samoregulacijo in terapijo s konji ter gibalno-zaznavne igre. Pomembno je tudi sodelovanje z otroki, starši in interdisciplinarnimi timi, kar spodbuja dolgoročne učinke in trajnost izboljšav. Kljub pozitivnim rezultatom posploševanje ugotovitev omejujejo majhni vzorci, kratkoročne študije in omejena raznolikost populacije. To odpira možnost za nadaljnje raziskave, ki bi potrdile učinkovitost pristopov delovne terapije.