THE EFFECT OF EXERCISE ON INDIVIDUALS WITH SECOND DEGREE BURNOUT SYNDROME

Namen tega magistrskega diplomskega dela je bil ugotoviti in raziskati učinke strukturiranega vadbenega kineziološkega programa na posameznike z drugo stopnjo sindroma izgorelosti. V obdobju 12 tednov smo skupaj spremljali 27 udeležencev, starih med 25 in 60 let, ki smo jih razdelili v dve skupini: eksperimentalno (15) in kontrolno (12). Nihče od njih pred tem ni bil redno fizično aktiven. Vadba je zanje predstavljala nekaj novega. Na začetku smo z vsakim udeležencem izvedli intervju, izpolniti pa je moral tudi vprašalnik. Program telesne vadbe je zajemal 12- tedensko vadbo (po dvakrat tedensko) pod kineziološkim vodstvom. Poudarek je bil na mišični sprostitvi, zmerni aerobni aktivnosti ter gibljivosti in mobilnosti sklepov. Po koncu vadbenega procesa (12 tednih) smo z udeleženci vse intervjuje in izpolnitev vprašalnikov ponovili. Ugotovljeno je bilo statistično značilno izboljšanje v eksperimentalni skupini pri naslednjih parametrih: zadovoljstvo z življenjem (+ 2,6 ocene, p < 0,001), splošno počutje in zdravje (- 6,7 ocene, p < 0,001), somatska anksioznost (- 3,9 ocene, p < 0,001), kognitivna anksioznost (- 4,3 ocene, p < 0,001), samozavest (+ 2,80 ocene, p < 0,001), konstruktivno soočanje s stresom (+ 3,5 ocene, p < 0,001) ter izgorelost (- 8,3 ocene, p < 0,001). Pri vseh navedenih parametrih smo ugotovili statistično značilen učinek časa ter učinek interakcije časa in skupine. Dva parametra sta pri ocenjevanju imela nekoliko drugačen izid. Pri ocenjevanju rezultatov za nekonstruktivno soočanje s stresom po koncu vadbenega procesa nismo ugotovili statistično značilnega učinka časa, niti učinka interakcije časa in skupine. Smo pa pri vadbeni skupini ugotovili statistično značilno izboljšanje v ocenah nekonstruktivnega soočanja s stresom (- 1,7 ocene, p = 0,020). Pri ocenjevanju osebnostne čvrstosti smo ugotovili statistično značilen učinek časa, vendar pa ne tudi značilnega učinka interakcije časa in skupine. Kljub temu smo tudi tu pri eksperimentalni skupini ugotovili statistično značilno izboljšanje (+ 3,0 ocene, p = 0,002) v ocenah osebnostne čvrstosti. V kontrolni skupini nismo opazili pomembnih sprememb, iz česar lahko sklepamo, da je redna telesna aktivnost izrednega pomena za izboljšanje psihičnega zdravja in obvladovanja simptomov izgorelosti.