The evolution of European strategic autonomy as a response to the shifting power balance between Russia, the U.S., and China

Magistrsko delo raziskuje razvoj evropske strateške avtonomije kot instrumenta, ki se ga države članice Evropske unije poslužujejo v skladu s samozaščitnimi strategijami uravnovešenja, kot jih predvideva defenzivni neorealizem. Gre za koncept, ki se v kontekstu razvoja skupne evropske varnostno-obrambne dimenzije vse pogosteje pojavlja znotraj znanstveno-politično razprav. Postopna multipolarizacija svetovnega sistema, ki se odraža v postopnem zmanjševanju relativne moči ZDA in evropskih držav ter sočasnem vzponu Kitajske in revizionističnih ambicijah Rusije, prinaša preobrazbo sistemske strukture in nove varnostne izzive za Evropo. Delo raziskuje posledice tega procesa po letu 2014, vključno z izbruhom vojne v Ukrajini, vse večjim sistemskim izzivom Kitajske in umikanjem ameriških varnostnih jamstev za Unijo. Kot cilj zato ugotavlja vzročno posledičnost med sistemskimi spremembami in odzivi držav članic v obliki krepitve oboroženih sil ter varnostnega sodelovanja. Poglabljanje strateške avtonomije je analizirano skozi štiri dimenzije, in sicer zmogljivostno, institucionalno, industrijsko in politično. Kvantitativno je merjen razvoj zmogljivostne in deloma industrijske avtonomije skozi oceno empiričnih podatkov o obrambno-industrijskih kapacitetah, medtem ko sta institucionalna in politična avtonomija operacionalizirani kvalitativno skozi analizo oblikovanja evropskega zakonodajno-pravnega okvira, strateških dokumentov in političnih praks.