An overview of the repertoire of the Estates Theatre in Ljubljana from the 1833/34 to 1839/40 seasons

Pisma Franca Franza baronu Erbergu (1832-1840) so zaradi številnih poročil o predstavah na stanovskem odru dobro izhodišče za raziskovanje zgodovine gledališča v Ljubljani.Čeprav je na prvi pogled videti, da je na osnovi pisem mogoče dokaj natančno rekonstruirati repertoar, se kmalu izkaže, da Franzeva poročila ne zadostujejo za verodostojno in popolno sliko sporeda ljubljanskega odra v tridesetih letih 19.stoletja.Razloga sta dva.Prvi je ta, da Franz v svojih poročilih ni dosleden.Medtem ko prva leta baronu Erbergu tedensko in dokaj natančno poroča o dramskih in opernih predstavah ter ga sproti obvešča o spremembah programa in odpadlih predstavah, se v drugi polovici tridesetih let njegov pristop spremeni.Franz tedenskega sporeda odtlej velikokrat ni več prepisal, temveč je pismom le priložil gledališki list s seznamom predstav.Prav tako je redkeje opozarjal na spremembe v tedenskem programu, do katerih je največkrat prihajalo zaradi nenadnih bolezni v ansamblu, ali pa se je celo zgodilo, da pevke, pevci, igralke in igralci zaradi prenizkih ali neplačanih honorarjev niso hoteli nastopiti.Drugi razlog je povezan z načinom navajanja del, saj je Franz praviloma zapisoval le skrajšane naslove in skoraj nikoli ni dodajal imen avtorjev ali gledaliških zvrsti.Tako se velikokrat zaplete že pri vprašanju, ali gre za dramo ali opero.Če torej želimo podati čim natančnejšo sliko dogajanja na stanovskih deskah, moramo seči tudi po drugih arhivskih virih in z njihovo pomočjo dopolniti seznam, ki ga ponujajo Franzeva pisma.Za rekonstrukcijo gledališkega repertoarja so Franzeva pisma Erbergu le osnovni skelet.Izdelava natančnega pregleda repertoarja je potekala v več korakih.Avtorja sva repertoar, o katerem poroča Franz, najprej dopolnila na podlagi ohranjenih gledaliških žurnalov, tako imenovanih Theaterjournalov, kot jih bova imenovala v nadaljevanju.Gre za natisnjene letne preglede repertoarja, ki so jih ob koncu gledališke sezone ali za novo leto za svoje oboževalce in prijatelje gledališča uredili igralci sami ali pa tudi sicer bolj ali manj spregledani in »nevidni« člani gledališkega ansambla, največkrat šepetalci, občasno pa tudi inspicienti.Tudi raznašalci gledaliških lepakov, biljeterji in rekviziterji so zvestemu občinstvu in častilcem Talije svoje najboljše želje pogosto izrazili na posebnih natisnjenih lepakih. 1 V Theaterjournalih je bil poleg raznih gledaliških prigod, zgodb 1 Šepetalci so lahko le redko spregovorili o svojem poklicu, stiskah in potrebah, zato so radi izkoristili priložnost, da se oglasijo in se predstavijo javnosti.Tako je že leta 1805 Johann Nepomuk Adolphy, verjetno šepetalec ljubljanskega Stanovskega gledališča, v svojem Theaterjournalu objavil pesem o častnem delu in plačilu šepetalcev (Die Würde und der Lohn der Souffleure), v kateri je potožil, da so šepetalci gonilna sila vsake gledališke predstave, a ko na koncu ploska tisoč rok, nihče ne pomisli nanje (Laibacher Theater-Taschenbuch für das Jahr 1805, str.15; več o tem Žigon, Souffleure, str.