Vloga perioh ali sinops za rekonstrukcijo dramske ustvarjalnosti ljubljanskih jezuitov v zgodnjem novem veku

Jezuitsko gledališče je prvo na Slovenskem, ki je doseglo določeno kontinuiteto (1598–1773) in je pomembno prispevalo h gledališkemu in kulturnemu razvoju dežele. Ker so bila dramska besedila najpogosteje le pripomoček za uprizoritev, se jih je ohranilo zelo malo. O vsebinskih, zvrstnih, literarnih in teatroloških značilnostih ljubljanske jezuitske dramatike zato lahko v večini primerov sklepamo le na podlagi ohranjenih perioh ali sinops (to so gledališki listi s povzetkom vsebine in seznamom nastopajočih), ki so bile namenjene gledalcem, da bi bolje razumeli vsebino igre in lažje sledili predstavi.