Vivat academia!

Za vso zgodovino šolstva velja, da so poučevali izobraženi ljudje. Ko je z razsvetljenstvom napočilo obdobje obveznega šolanja, se je odprlo zahtevno vprašanje, kje najti množico ljudi, ki bi v novih šolah za vse lahko poučevali, ob tem pa tudi vprašanja, kako se lotiti njihovega izobraževanja. Učiteljsko izobraževanje je bilo od samega začetka razcepljeno: usposabljanje osnovnošolskega učiteljstva so prevzele posebne pripravljalnice, ki so se v našem prostoru razvile v učiteljišča, študij gimnazijskega učiteljstva pa je potekal na univerzah. Dve različni poti do prosvetne kariere sta vzpostavljali dve različni stopnji izobrazbe in dva različna poklicna statusa. Ni presenetljivo, da je to privedlo do zahteve po visokošolskem izobraževanju vseh vrst učiteljstva. Prehod od prvih formulacij te zahteve do dejanske akademizacije celotnega učiteljskega izobraževanja si znanstvena monografija Vivat academia! zastavlja za svoje osnovno vprašanje. To vprašanje je v monografiji obravnavano v slovenskem kontekstu: pričenja se s prvo jasno formulacijo zahteve po učiteljski fakulteti (1908) in zaključuje z nastankom prvih dveh pedagoških fakultet (1986–1991). Ta stoletje trajajoči proces je v prvih treh poglavjih obravnavan v historični perspektivi, četrto poglavje pa njegovo razumevanje poglobi še s teoretsko perspektivo. Že od začetka knjiga za svoj osrednji cilj nima le popisovanja stvarne zgodovine tega procesa, pač pa se posveča tudi analizi argumentacij in konceptualizacij učiteljskega izobraževanja kot visokošolskega študija. Zgodovinska in problemska perspektiva se v tej knjigi torej prepletata