Editorial

Osrednji cilj kognitivne znanosti je razumevanje uma in duševnih procesov – kako zaznavamo, doživljamo, mislimo, si zapomnimo, čustvujemo, se sporazumevamo. Gre za izrazito interdisciplinarno področje, ki povezuje nevroznanost, psihologijo, filozofijo, umetno inteligenco, antropologijo, jezikoslovje in tudi prvoosebno raziskovanje doživljanja. Toda prav ta raznolikost – ki daje kognitivni znanosti njeno moč in širino – je hkrati njen temeljni izziv. Ena od poglavitnih nalog kognitivne znanosti je ravno premoščanje vrzeli med perspektivami, ravnmi ter različnimi disciplinarnimi pristopi k raziskovanju in razumevanju uma. Na primer, v kognitivni znanosti nas ne zanima le, kaj se dogaja v možganih in kako doživljamo, ampak predvsem, kako povezati ti dve perspektivi na preučevani pojav. Nadalje je bistvenega pomena, kako te pojave razumeti – kako jih umestiti v širše teoretske in filozofske okvire. Poleg tega se v kognitivni znanosti pogosto srečujemo z vprašanji, ki so osebna, eksistencialna: kaj te ugotovitve pomenijo za naše razumevanje nas samih kot čutečih, mislečih bitij in kako te ugotovitve povezati z našimi vsakdanjimi življenji? V kognitivni znanosti namreč poskušamo razumeti nekaj, s čimer smo intimno povezani – lastno duševnost. Uvodnik v posebno številko revije Ars & Humanitas, Na robu razumevanja: pogovor o vrzelih v kognitivni znanosti, je zato zapisan v obliki pogovora med kognitivnima znanstvenikoma: filozofom in kognitivno nevroznanstvenico.