Očrt pesniške nihilologije /

Prispevek se posveča kratkemu očrtu zgodovine pojma niča od antike do dandanes, pri čemer poglavitne prelome pri razumevanju tega koncepta ne išče samo v zgodovini filozofije, temveč predvsem v zgodovini zahodnega (evropskega) pesništva. Glavna hipoteza je, da imamo v zahodni zgodovini opraviti s tremi paradigmami niča, to so: polni nič, prazni nič in »vmesni« nič. Ta tričlena delitev je predstavljena ob interpretacijah izbranih pesmi od Parmenida, prek srednjeveške in baročne mistike, vse do moderne poezije Mallarméja, Rilkeja in Paula Celana. Ob boku jim stojijo tudi vodilni filozofi, kot so Plotin, Mojster Eckhart, Nietzsche in Martin Heidegger. Prav ob zadnjem je ob navezavi na njegovo mišljenje biti ekspliciran in aktualiziran koncept »vmesnega« ali postmetafizičnega niča, ki se umešča nekako vmes med polnim ničem zahodnega mističnega izročila in praznim ničem navadnega nihilizma, za katerega je značilna redukcija na golo zanikanje v ontološkem, etičnem in družbenem smislu.