Zgodba o periferiji in izgubljenem središču:problemi orientacije in iskanje smisla v postmoderni umetnosti /

Stoletje, v katerem živimo, v uvodnih taktih ni le stoletje scientifikacije in umetne inteligence, ampak tudi stoletje orientacije in iskanja smisla. V umetnosti in njeni teoriji ravno tako kot na drugih področjih. Zgodovina moderne in postmoderne umetnosti nam je običajno predstavljana kot zgodovina kršitev, ekscesov in diskontinuitet, se pravi kot zgodovina prestopanj meja uveljavljenih umetnostnih paradigem. Tako da navsezadnje spontano verjamemo, da so v umetnosti v središču prav dogajanja na njenem obrobju. Vendar je danes, dokazuje avtor, na mestu skepsa do samoumevnosti takih pogledov. Vprašljivo je namreč, kadar se teorija umetnosti napaja zgolj z empirijo majhnega razreda robnih primerov, in se iz tega majhnega robnega ratia čuti pristojno, da ta razred primerov razglasi za medij Zeitgeista in celo za prototip umetniške ustvarjalnosti. V razpravi bo skušal avtor na osnovi novih spoznanj v estetiki in teoriji likovne umetnosti priti na sled kriterijem umetnostne identitete v objektivu teoretske epistemologije in na tej podlagi odpreti vprašanja orientacije in iskanja smisla v umetnosti in njeni teoriji na prelomu iz drugega v tretje tisočletje. Iskanja smisla, ki atipičnega ne zamenjuje z arhetipičnim, perifernega ne s centralnim in umetne ne z naravno inteligenco.