Hrepenenje po smislu in smisel hrepenenja med metafiziko in psihoanalizo /

Prispevek se posveča skritemu in pogosto pozabljenemu gibalu metafizike, ki ga lahko prepoznamo v pojmu hrepenenja. Hrepenenje, ki človeka skrivnostno dviga onkraj njega samega (presežnost), vsebuje tudi željo po smislu. Ker ima za metafiziko tako središčen pomen, ne čudi, da sodobni napadi na metafiziko nujno vključujejo poskus razkrinkanja tega »nadnaravnega« hrepenenja kot nečesa naravnega ali celo »pod-naravnega«, kot npr. v Freudovi ali Lacanovi psihoanalizi ter njunem pojmu nezavednega. Zato se postavlja vprašanje, kako danes rehabilitirati pojem hrepenenja in se skozi specifično hermenevtiko eksistence odpreti metafizičnemu smislu. Avtor predlaga reaktualizacijo srednjeveških transcendentalij (eno, resnično, dobro, lepo) kot različnih načinov približevanja in »doživljanja« presežnosti.